Zakonodaja

Področje napotitve delavcev med državami članicami EU/EGP je vezano na mednarodne in nacionalne pravne podlage, ki urejajo osnovne pravice in dolžnosti vpletenih strani.

Mednarodno zakonodajo za področje EU/EGP lahko razdelimo na dva sklopa pravnih podlag, ki urejajo področje napotitev delavcev.

Prvi sklop pravil ureja sam postopek izvajanja storitev, zagotavljanje minimalnih standardov, ki jih morajo izvajalci storitev zagotavljati svojim napotenim delavcem, nadzor in sodelovanje med nadzornimi organi ter dostop do ključnih informacij. Za  prvi sklop sta pomembna predvsem dva dokumenta: Direktiva 96/71/ES (določa minimalne pravice delavcev) in Direktiva 2014/67/ES (določa uporabo in izvrševanje Direktive 96/71/ES).

Drugi sklop pravil pa ureja koordinacijo sistemov socialne varnosti, ki določa pogoje, pod katerimi se pridobljene pravice na področju socialne varnosti ohranijo tudi v primeru dela v drugi državi članici. Ta pravila tudi časovno omejujejo delo napotenega delavca. Na tem področju so relevantne Uredba 883/2004/ES, Uredba 987/2009/ES in Uredba 1231/2010/EU (se nanaša na državljane tretjih držav).

Temeljni nacionalni predpis na področju čezmejnega izvajanja storitev ter v tem okviru napotovanja delavcev na delo je Zakon o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmIS), ki  določa pogoje pod katerimi lahko pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, s sedežem v Republiki Sloveniji, začasno izvajajo storitve v drugi državi članici Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: država članica EU) ter pogoje, pod katerimi lahko pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, s sedežem v drugi državi članici EU, začasno izvajajo storitve v Republiki Sloveniji. Določbe tega zakona se uporabljajo tudi za čezmejno izvajanja storitev v države članice Evropskega združenja za prosto trgovino (Islandija, Norveška, Lihtenštajn, Švica) oziroma iz njih.