Obveznosti delodajalcev

Zakon o minimalni plači (Uradni list RS, št. 13/10 in 92/15) določa, da je minimalna plača mesečna plača za delo, opravljeno v polnem delovnem času. Iz tega izhaja, da v minimalno plačo sodijo vsi elementi plače, ki jih navaja Zakon o delovnih razmerjih, torej osnovna plača delavca za določen mesec, ki upošteva zahtevnost dela, in dodatki, ki mu pripadajo, razen dodatka za delo preko polnega delovnega časa – delavec, ki za delo v polnem delovnem času v skladu s pogodbo o zaposlitvi oziroma zakonom prejema minimalno plačo, mora v primeru, da opravlja delo preko polnega delovnega časa, poleg minimalne plače prejeti še plačilo in dodatek za delo preko polnega delovnega časa.

Skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US) delavcu pripadajo dodatek za delovno dobo ter dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu, s kolektivno pogodbo pa se lahko določijo posebni pogoji dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu ter niso vsebovani v zahtevnosti dela.

Znesek minimalne plače v RS se določi enkrat letno, in sicer na podlagi uskladitve z rastjo cen življenjskih potrebščin ter po predhodnem posvetu s socialnimi partnerji - od 1. januarja 2018 je minimalna plača za delo s polnim delovnim časom 842,79 eurov (bruto).

Višina dodatkov se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.

Skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US) letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela delavec polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega, minimalno število dni letnega dopusta delavca pa je odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za posameznega delavca. Delavec ima pravico do enega dodatnega dneva letnega dopusta za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let, starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60-odstotno telesno okvaro oz. delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke, pa ima pravico še do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta.

Delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, je delodajalec dolžan izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Delavec ima pravico le do sorazmernega dela regresa, v kolikor ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta oziroma v kolikor ima sklenjeno pogodbo za zaposlitev s krajšim delovnim časom.

Določbe Zakona o delovnih razmerjih urejajo tudi vprašanja delovnega časa in minimalnega počitka, in sicer določajo, da je delovni čas sestavljen iz efektivnega delovnega časa (čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu ter izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi) in časa za odmor, do katerega je delavec, ki dela poln delovni čas, med dnevnim delom upravičen v trajanju 30 minut. Zakon nadalje določa, da poln delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Z zakonom oziroma kolektivno pogodbo se lahko kot polni delovni čas določi delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden, razen za delovna mesta, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare.

Poleg odmora med dnevnim delom ima delavec pravico do počitka med zaporednima delovnima dnevoma, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur v obdobju 24 ur, ter do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur v obdobju sedmih dni, pri čemer se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni.

Z Zakonom o delovnih razmerjih se preko posebnih pogojev dela in zaposlitve zagotavlja posebno varstvo v delovnem razmerju med drugim tudi delavcem, ki še niso dopolnili 18 let, ter delavcem, ki jim takšno varstvo pripada iz razloga nosečnosti ali starševstva.

Skladno z Zakonom o delovnih razmerjih je prepovedana tako neposredna kot posredna diskriminacija delavcev – delodajalci imajo obveznost zagotavljanja enake obravnave delavcev ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino.

Temeljni vidiki varnosti in zdravja pri delu so urejeni z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11) oziroma njegovih podzakonskih aktih, ki obravnavajo posamična specifična področja ali postopke. Kot temeljne naloge delodajalcev Zakon o varnosti in zdravju pri delu določa:

• Vsak delodajalec mora izdelati in sprejeti pisno izjavo o varnosti, s katero določi način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.
• Delodajalec zagotavlja varnost in zdravje pri delu predvsem z ukrepi:
  • poveri opravljanje nalog varnosti pri delu strokovnemu delavcu, naloge varovanja zdravja pri delu pa pooblaščenemu zdravniku;
  • sprejme ukrepe za zagotavljanje požarnega varstva, prve pomoči in evakuacije;
  • obvešča delavce o uvajanju novih tehnologij in opreme;
  • usposablja delavce za varno delo;
  • zagotavlja delavcem  sredstva  in  opremo  za  osebno  varnost  pri delu, zdravstvene preglede delavcev in periodične preglede delovnega okolja in opreme.
• Delodajalec določi posebne zdravstvene zahteve za določeno delo.
• Delodajalec sme dati nevarne snovi v uporabo delavcem samo pod pogojem, da so opremljene z dokumentacijo v jeziku delavca.
• Delodajalec mora o začetku del obvestiti inšpekcijo za delo 15 dni pred začetkom del.
• Delodajalec mora inšpekciji za delo takoj prijaviti vsako smrtno poškodbo, poškodbo, ki povzroči nezmožnost delavca za delo, kolektivno nezgodo, nevaren pojav ali ugotovljeno poklicno bolezen.
• Delodajalec mora  predstavnikom  delavcev  omogočiti  sodelovanje  pri obravnavi vprašanj, povezanih z varnim in zdravim delom.
• Delodajalec mora financirati vsa dejanja in ukrepe v zvezi z varnim in zdravim delom.
• Delodajalec mora voditi vse evidence in hraniti vso dokumentacijo po zakonu.

Skladno z Zakonom o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, 40/12 – ZUJF, 21/13, 63/13, 100/13, 32/14 – ZPDZC-1, 47/15 – ZZSDT in 55/17) lahko delodajalec za zagotavljanje dela delavcem uporabniku začne z opravljanjem dejavnosti, če:

• mu v obdobju zadnjih dveh let ni bila pravnomočno izrečena globa zaradi kršitve predpisov, ki urejajo delovna razmerja, zaposlovanje in delo tujcev, varnost in zdravje pri delu, zaposlovanje na črno ter trg dela;
• v obdobju zadnjih dveh let ni imel neporavnanih zapadlih obveznosti iz naslova plačila za delo;
• v obdobju zadnjih dveh letih ni bil objavljen na seznamu davčnih zavezancev z zapadlimi neplačanimi davčnimi obveznostmi in na seznamu nepredlagateljev obračunov, ki ju objavljata Davčna uprava Republike Slovenije in Carinska uprava Republike Slovenije, in na dan vložitve vloge nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti;
• izpolnjuje kadrovske, organizacijske, prostorske in druge pogoje, ki jih podrobneje predpiše minister, pristojen za delo;
• ima kot svojo glavno dejavnost registrirano posredovanje začasne delovne sile;
• predloži bančno garancijo najmanj v višini 30.000 eurov;
• v kolikor gre za tujega delodajalca, ima ustanovljeno podružnico na območju RS,
• tuji delodajalec, ki želi na območju RS opravljati dejavnost zagotavljanja dela delavca uporabniku, vloži vlogo za izdajo dovoljenja in vpis v evidenco na ministrstvo, pristojno za delo. Vlogi priloži kopijo listine, ki ni starejša od enega leta, na podlagi katere lahko delodajalec v državi, kjer ima sedež, opravlja dejavnost, in overjen prevod te listine v slovenskem jeziku ter dokazila o izpolnjevanju zgoraj navedenih pogojev, ki jih ni mogoče pridobiti po uradni dolžnosti. Vpis v evidenco se opravi z dnem dokončnosti odločbe, ki jo izda ministrstvo, pristojno za delo, o čemer slednje delodajalcu za zagotavljanje dela izda potrdilo. Dejavnost se lahko začne opravljati z dnem vpisa v evidenco.

Pri zagotavljanju opredeljenih pravic napotenim delavcem je tuji delodajalec poleg določb navedenih predpisov dolžan spoštovati tudi s temi pravicami povezane določbe kolektivne pogodbe za dejavnost, v kateri se storitev izvaja, v kolikor je ta sklenjena za območje države. Evidenco kolektivnih pogodb, sklenjenih za območje države, vodi ministrstvo, pristojno za delo, podatke, ki jih delodajalci potrebujejo za obračun vseh prejemkov iz dela na podlagi najpomembnejših kolektivnih pogodb, pa je z izbiro ustrezne kolektivne pogodbe mogoče pridobiti na spletni strani Gospodarske zbornice Slovenije.